plaza

Dogodivščine – dopust

Letošnje poletje je bilo zelo delovno, najbolj delovno od vseh poletij v najinem življenju. Časa za dopust skoraj da ni bilo, neprestano so se pojavljale težave, katerih reševanje ni bilo odvisno samo od naju. Situacije, ki jih nisva mogla predvideti niti za dan naprej, niti nanje vplivati so se kar vrstile. Trije meseci stresa in norenja.

Ko sva najbolj potrebovala odklop in ko sva dopustovanje za samo nekaj dni že dvakrat splanirala je prišla nova, še hujša doza stresa. Dopustovanje je tako dvakrat padlo v vodo in sva ga bila primorana prestaviti za nedoločen čas.

V tretje nama je le uspelo, tako da smo se prav na hitro spakirali in za nekaj dni dobesedno pobegnili na dopust v neznano na bližnjo Hrvaško, konkretneje na Krk. Na Krk zato, da bi bila v treh urah doma, če bi bila spet kakšna panika. S seboj sva odtovorila oba prenosnika in vso možno dokumentacijo. Če bi imela “scaner” in kopirni stroj, bi s seboj odpeljala tudi to.

Celo pot do morja sem, medtem ko je Mark vozil in se zraven ukvarjal še z otrokoma, pošiljala e-maile, telefonarila in usklajevala dogovore. Med drugim sva na poti na morje prejela predračun za embalažo, katerega plačilo je bilo odvisno od tega, kdaj bo šla embalaža v tisk. Z embalažo smo že zamujali, zato je bilo predračun potrebno poravnati ne danes, ampak takoj zdaj. Ker sama tega ne delam, za finance je namreč zadolžen Mark, je ustavil na postajališču, da bi s telefonom poravnal predračun. Ko je izstopil iz avta, mu je telefon padel na tla in tipka za potrjevanje se mu je zataknila v notranjost telefona. In to ravno sedaj, ta moment, ko je to najbolj nepotrebno! Po celem avtu sva v paniki iskala primerno ¨orodje¨ in na koncu v kompletu za prvo pomoč našla sponko, s katero je Mark iz telefona prav s težavo dobesedno izkopal ¨tipko¨. Ko je hotel račun poravnati sva ugotovila, da na računu podjetja nimava dovolj denarja. Kolobocijam okrog tega ni bilo konca. Telefonski klici so se nadaljevali, pot na Krk pa mi je kljub zastojem in 5 urni vožnji od vsega hudega minila kot bi se vozili 15 minut.

Na Krku sva se odločila, da bova kljub vsemu poskusila teh nekaj dni preživeti umirjeno z otrokoma in da telefone ne bova imela zavezane okrog vratu, pač pa, da jih bova preverjala le vsako uro. Tako je tudi bilo in dopust ¨v pripravljenosti¨ se je lahko začel.

Našli smo umirjen in odročen kraj, kjer smo bili na plaži skoraj da sami.

To imamo najraje, ne maramo gneče, ne maramo plaž, kjer so ljudje nagneteni tako na gosto, da niti brisače ne moreš razgrniti, plaž, kjer je polno cigaretnih ogorkov, plaž, kjer ne slišiš morja, ker ljudje glasno govorijo eden čez drugega in avtomobili vozijo mimo, plaž, kjer je ljudi toliko v vodi, da ne najdeš prostora za podajanja frizbija, plaž, ob katerih je polno barov in kričečih prodajalcev sladoleda, koruze, krofov, zavitkov, plažnih rut, klobukov, natikačev in ostale krame. Najraje smo sami. Na skale si prinesemo blazine in brisače, plavutke in domače prigrizke. Opazujemo morje, nabiramo prazne školjke, plavamo, se potapljamo, raziskujemo morsko dno,…

Na morju so nam najljubša jutra, ko sonce vzide in ni vroče, ter je morje popolnoma mirno. Ljubo mi je, da navsezgodaj zjutraj lahko skočim v vodo in zaplavam. Še ljubši pa so nam ležerni zajtrki, kjer se nikomur nikamor ne mudi, kjer lahko zajtrkujemo kadar se nam zazdi in kar se nam zazdi. Obožujemo to!

Ob večerih radi hranimo male kozice in rakce, ki se prikažejo na površju. Opazujemo zahajanje sonca in igramo karte, si rišemo tatooje po hrbtu in rokah, včasih s kuliji, včasih pa tudi s flomastri. Važno je, da gre risba s kože ko 5x skočiš v vodo, torej isti dan. Nik je hotel, da mu narišem lisico in psa in glede na to kakšne so moje risarske sposobnosti je izpadlo naravnost super.

Dan je bil enak dnevu, v prav vsakem smo uživali, uživali v družbi eden drugega, se posvečali eden drugemu. Vse je potekalo umirjeno, tako da smo si četudi je bil dopust zelo kratek, odpočili. Upamo, da takšnega, a malo daljšega, kmalu ponovimo.

Delite naprej ...