gobe

V gozd po gobe

Živimo na koncu vasi, tik ob gozdu, pravzaprav nas gozd obkroža skoraj z vseh strani. Pogosto se tako odpravimo v gozd popolnoma brez razloga, tokrat pa smo šli v gozd z namenom, da najdemo kakšno gobo.

Obožujemo gobe, vsi, razen Nika. Ampak nabira jih pa najraje od vseh! Joj, kako je srečen, ko najde kakšno. Pravzaprav je specialist za jurčke. Kljub temu, da je še tako majhen, ne bi jurčka zamenjal za nobeno gobo. Ko najde jurčka je trdno prepričan, da je to res jurček. In res ima vsakokrat prav!

Neža gre včasih do bratranca, ki živi v vasi pod našo, vrača se skozi gozd in tudi ona skoraj vedno pride domov s kakšno gobo. Najraje nabiramo jurčke, lisičke, marele – po naše, sicer mislim, da se jim reče dežnikarice ter mavrahe – spet po naše, sicer mislim, da so smrčki. Ti pa rastejo zgodaj spomladi in jih sedaj ni.

Otroka vedno sproti učiva spoštovanja do narave, zato včasih tudi mene Nik opozori, ko odrežem jurčka: ¨Mami pozabila si ga potapkat po klobučku¨. S tem naj bi se trosi – gobje seme prenašali po gozdu in skrbeli, da gobe vedno znova spet zrastejo¨, zato gob po gozdu ni dobro nositi v plastičnih vrečkah, pač pa pletenih košaricah.

Iz gob najraje skuham rižoto, juho, rezance z jurčki, gobji golaž s polento, ki ga ima rad tudi Nik. Kadar pa imam malo več časa, pa naredim domače raviole z jurčki. Zamesim testo in pripravim nadev. Ko pa se prične valjanje testa in polnjenje kvadratkov, pa sta hitro zraven tudi otroka. “Proizvodnja” raviolov se tako začne. Eden z žličko nanaša nadev, drugi zapira, vmes se včasih tudi spreta, saj bi oba rada delala vse. Gobe so res odlične v vrsti jedi. Če bi gobe lahko jedli neomejeno, bi jih imela sama na krožniku dvakrat na dan, tako pa jih imamo dvakrat na mesec, so pa takrat užitki toliko večji.

Delite naprej ...